Definicija in pojmovanje umetnosti se v času spreminjata. Če to vsi lahko razumemo, je toliko bolj intrigantno dejstvo, da se le redki sprašujejo, na kakšne načine se definiranje in pojmovanje umetnosti vzpostavljata. Med tistimi, ki si kljub vsemu to vprašanje zastavimo, pa so le redki takšni, ki načine vzpostavljanja in kanoniziranja določenih ustvarjalnih naporov kot "umetniških" prevprašujejo, problematizirajo, kritizirajo in prenikavo dekonstruirajo. Kateri družbeni procesi in dejavniki vplivajo na to, da je v določenem kulturnem in zgodovinskem kontekstu konstituirano določeno razumevanje umetnosti, umetnika, umetnostnih institucij, tj. umetnostnega polja. To vprašanje in njemu sorodna so že sorazmerno dolgo vir navdiha raznorodnih umetniških, humanističnih in družboslovnih podjetij, ki z vse bolj poglobljenimi uvidi v preteklo in sedanje delovanje prostora umetnosti (kulturne politike, umetnostnih institucij, izobraževalnih institucij in posameznih specialistov, ki delujejo v njih) izrisujejo konture razumevanja vloge in pomena umetnosti v družbi. Ključna značilnost tovrstnih umetniških ali znanstvenih projektov je bržkone v tem, da umetnosti ne razumejo zgolj v smislu visoke kulture, torej najboljšega, kar so mislili in ustvarili največji umi človeštva, temveč kot posebno družbeno sfero, ki se je vzpostavila zaradi specifičnih oblik družbenih odnosov v kapitalizmu, posameznikom, ki zasedajo določene položaje v tej sferi, pa omogoča sorazmerno (vsaj navidezno) avtonomijo delovanja. Pa naj gre za avtonomijo pri ustvarjanju umetniških del, avtonomijo pri razpravljanju o teh delih, avtonomijo pri selekcioniranju in predstavitvi posameznih del ali avtonomijo pri odločanju o subvencioniranju posameznih ustvarjalcev. Pomembno je, da obstoj umetnostnega polja v veliki meri določa legitimnost nekaterih kulturnih okusov ter zapostavljanje in razvrednotenje ostalih, pri čemer je razmerje med interesom za privilegirane kulturne dobrine in interesom za neprivilegirane kompleksno povezano z reprodukcijo ideoloških in strukturnih nesorazmerij v sodobnih kapitalističnih družbah.
Mehanizmi vrednotenja ustvarjalnosti nemudoma implicirajo selekcijo, razločevanje in diskriminacijo. Čeprav se zdi vrednotenje marsikomu, ki je prepričan zagovornik pravil igre, ki veljajo v umetnostnem polju, samoumeven proces ločevanja okus-nih sadežev s kultiviranega drevesa umetnosti od nenadzorovano razraščene nagnite podrasti množične kulture, je dandanes pri tem procesu kljub vsemu zaznati paradoksalnost in - nemalokrat - arbitrarnost. Razmerje med visoko in množično kulturo je namreč že dolgo časa del umetniških prevpraševanj, a vse bolj se zdi, da umetnostno polje z absorbiranjem popularnokulturnih tem, materialov, vzorcev in tehnik v kombinaciji z njihovo predstavitvijo in interpretacijo v kontekstu visokokulturnih (umetniških in izobraževalnih) institucij vztrajno reproducira delitev na "popularno" in "umetniško", četudi ob podrobnejšem vpogledu v nekatere "hibridne" oblike sodobnoumetniškega ustvarjanja za to ni nikakršne resnične potrebe, saj gre le za vkoreninjeno idosinkratičnost delovanja umetniškega polja, tj. za specifično gojenje kulta inovativnosti in avtorstva, kljub temu da to novatorstvo v tem primeru izhaja iz ustvarjalnosti, ki ji je bil še do nedavnega pridan pejorativni status popularne kulture (denimo iz oblikovanja, grafitiranja, stripovskega ustvarjanja itd.). Dasiravno vztrajamo pri tem, da je popolna relativizacija vrednosti različnih oblik ustvarjanja neproduktivna in nesprejemljiva, je obenem vsekakor potrebna poglobljena analiza vrednotenjskih in pomenotvornih procesov, ki se odvijajo na področju umetnosti. Prevpraševati je namreč treba vse samoumevnosti, ki se pojavljajo pri vzpostavljanju okusov za umetnost kot pravilnih, transhistoričnih, univerzalnih in splošno sprejemljivih sodb, saj te samoumevnosti nikakor niso to, kar se mnogim zdijo - namreč samoumevne. Interpretacija in vrednotenje umetnosti je specifičen družbeni pojav, ki se odvija v specifičnih institucijah, prakticirajo/mo pa ga specifično izobraženi posamezniki. Položaj teh posameznikov in the institucij v družbi je zgodovinsko specifičen in čeprav se zdi danes nespremenljiv, to ni nujno res, je pa res, da njihova avtonomija in legitimiteta v današnjem času izhajata iz specifične zgodovine umetnostnega polja devetnajstega in dvajsetega stoletja ter iz specifične konstalacije vednosti, institucij oblasti in družbene delitve dela v kontekstu kapitalističnih družb.

Mare Bulc, Jana Flego, Katarina Petrov

Copyleft 2004 by Mare Bulc, Jana Flego, Katarina Petrov